6 video umetnosti / (6 Video Arts)

Če je 20 prstov poskus zlepiti sedem koščkov v enega, da
bi se – če že drugega ne – izrisala vsaj zavest o razbiti
celoti, je 6 video umetnosti Manie Akbari, Self (Jaz),
Repression (Represija), Sin (Greh) Escape (Pobeg), Fear
(Strah) in Devastation (Uničenje), posnetih v letih 2003-
2005, projekt, ki tovrstnih (idealističnih?) upov ne goji
več. Še več: svoj umetniški kredo izpove in sestavi
dobesedno na črepinjah, na majhnih koščkih: temeljno
izrazno sredstvo, ki ga avtorica uporablja v prav vsakem
izmed šestih videov, je tako imenovani split-screen oziroma
sopostavljanje večjega števila manjših, ločeno uokvirjenih
podob, razbitin, znotraj istega kadra. Včasih sta
takšni podobi samo dve, včasih se pomnožijo v ducate.
In čeprav je večina teh podob simbolnih, ponekod celo
abstraktnih, vedno pa monotonih in ponavljajočih se
(tako da bi se nemara video filme bolje gledalo kot instalacijo
ali živo sliko v galeriji), bo Mania tokrat težko
zanikala eksplicitni in primarni politični kontekst vseh
šestih videov. Nadvse pomenljivi so že njihovi posamezni
naslovi, vsak dvom pa razblini (na koščke razbita) Mania,
edina protagonistka vsake gibljive sličice, in njen
izmenično srditi/preplašeni/izzivalni/otopeli pogled, s
katerim naravnost v oči motri
gledalce, ki tokrat – hočeš
nočeš – prevzamejo vlogo
tradicije oziroma moškega na
zatožni klopi iz filma 20
prstov. Različne situacije, v
katere se Mania postavlja
in/ali jih ustvarja, zdaj
neposredno evocirajo problematiko
(ženske) odvisnosti
in prisilne omejenosti – sploh
ne nujno na Bližnjem vzhodu,
lahko (morda še lažje) tudi na
domačem dvorišču. Zdi se,
kot da bi Mania svoje videe
sanjala med snemanjem filma
20 prstov: da bi lahko izsanjala
vse tisto, kar bi utegnilo
celovečercu prečiti status alegorije;
in obratno: 20 prstov
je posnela zato, da je lahko
vmes izsanjala 6 videov,
izkristalizirala šest jedkih
družbenih izjav. Jure Meden

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju s: Kinodvor