Cantabile non troppo

Italijanska pevka, natančneje rečeno: zvočna znanstvenica
oziroma glasovna artistka je rojena 20. novembra 1964 v vasi S. Stefano
Quisquina blizu Agrigenta, na jugozahodu Sicilije. Po svojem uradnem akademskem
kurikulu je politična filozofinja, osebno in svetovno vizijo pa že domala dve
desetletji izraža zlasti na filmskem (igra, vokal, spremljava nemih filmov) in
glasbenem področju. Kar zadeva slednje, bi jo še najustrezneje uvrstili med
redke pripadnice svobodno improviziranih godb, torej polja, ki je že "per
se" manjšinsko, saj ustvarja dejansko glasbo, ne pa (njenega) ozadja -
pogumni ljudje iz sveta improvizacije radi tvegajo in se, če je le možno,
strastno ogibljejo klišejem. Miriam Palma ima posebne glasovne
sposobnosti, česar ni zapaziti le v njenem obsežnem registrskem razponu, pač pa
predvsem v zmožnostih, da v eni sapi vokalizira dvo- ali celo triglasje.
Odlikuje jo tudi širina zanimanj: bazično je raziskovalka glasu in diha, zvočna
eksperimentatorka, pedagoginja, je pa tudi izborna harmonična pevka in
izvajalka tradicionalnega sicilijanskega repertoarja. To svojo redko kombinacijo
dodobra izkorišča v prenekateri, tudi mednarodni zasedbi, še zlasti pa v
odličnem otoškem - in "izvoznem" - triu Terra Arsa, kjer z njo
nastopata pihalec Gianni Gebbia in tolkalec Vittorio Villa, Miriam Palma pa
svojo glasovno igro dopolnjuje še z drobnimi tolkali in nekaj drugimi zvočili.
Trio je svojčas postal tudi poglaviten nosilec kreativnega vrveža v sicer
kulturno zelo muhastem Palermu: Ko je bil Gebbia pod levičarsko oblastjo sredi
devetdesetih mestni svetnik za kulturo, je namreč s svojimi prijatelji in
prijateljico spodbudil tudi vrsto šol, delavnic za mlade in vpliven glasbeni
festival Curva Minore. Tega je v zadnjih letih, kakor še precej drugih reči
(med njimi velikanski kulturni center), uspešno pokončala desničarska mestna
vlada v navezi z neumorno mafijo. Miriam Palma bo v Ljubljani nastopila s
solističnim projektom Cantabile non troppo, ki vključuje glas, tolkala,
natančno režijo in naštudiran gib. Spremljala jo bo spisana elektroakustična
glasba, ki sta jo zasnovala družno z Domenicom Sciajnom. Palmova v delu, ki se
tekstovno opira na besedila Ingeborg Bachmann, Else Morante in Antoina de
Saint-Exupéryja, prevprašuje razmerje med pisnim in petim, dramaturško vzeto pa
se približno eno uro dolg projekt razteza od izjemno intimne, celo arhaične
vokalizacije, do dihotomije eksplozivno/implozivno in navsezadnje preide h
glasovno odkrito zastavljenemu vprašanju, kaj je z megalomanijo, kaj s
skromnostjo v današnjem svetu. Miriam Palma si v svojem solističnem pristopu
vzame precej prostora in časa, da skoz "solistično ekskluzivno"
pretrese predvsem svoje notranje svetove. Po njenem mnenju je namreč ravno to
eden izmed bistvenih razlogov, zakaj sploh improvizirati oziroma "sprotno
komponirati" glasbo. Cantabile non troppo je čudovito, bogato delo,
pravi zgled za to, kakšen naj bo sodoben teatrski pristop k vokalu in
vokalistkini odrski prezenci. V njem je najti prav vse pevske razsežnosti, od
predirnih tišin, lamentacije, šepeta, kričavosti, melodije, lirizmov,
abstrakcije, razkošja, poseben čar pa mu daje nenehno intenzivirano razmerje
med napetostjo in popuščanjem do občinstva.
Miha Zadnikar

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Klub Gromka
S pomočjo: Italijanski inštitut za kulturo