humourworks.org
…a mi posodiš za registracijo … ne morem dobiti vize … ne, ne morem, ves dan delam … nimam časa … ne, nimam dodatnega zavarovanja … ja, bom napisala članek popoldne, ko neham delat … ne, ta vikend spet nimam časa … nisem dobil službe, ker si nisem uspel urediti stalnega bivališča ... ne, samo na črno lahko … ja, saj nekaj mi plača … ne, ničesar nam niso dali za podpisat, niti dopusta … ja, vzeli so tisto, ki ni imela faksa … edini pravi prosti čas je zame takrat, ko ne naredim tistega, kar bi moral …
Humor dela je mednarodni kuratorsko-umetniški projekt, ki osvetljuje pozitivne in negativne posledice prekernih (negotovih, težavnih, mučnih) delovnih pogojev zlasti v kontekstu stare vzhodne oziroma nove Evrope. Enoletni projekt sestavljajo štiri delovno-raziskovalne in performativne postaje, ki si sle- dijo, druga za drugo, brez pravega oddiha: po Bratislavi in Sarajevu se projekt predstavlja v Ljubljani, čez nekaj mesecev pa bo sklenil pot v Berlinu. Na vsaki postaji je umetniški program specifično – lokalno usmerjen in namenjen predvsem refleksiji in recipročni percepciji.
Namesto dolgega uvodnika – da vam prihranimo čas – zgolj opozorilo: na otvoritvi si postrezite z brezplačnim bralnikom Humor dela. S pomočjo prekernih univerzitetnih izobražencev in umetnikov, kot so Betty Blue, Sibylle Hamann, Maša Hilčišin, Urška Jurman, Monika Kleck, Gorazd Kovačič, kpD, Katarina Pejović & Boris Bakal, Efthimia Panagiotidis, Katja Praznik, Kazimir Malevič, Nebojša Mikerević, Joanne Richardson, Borut Savski, Lana Zdravković in Amra Zulfikarpašić, pričujoča (teoretska) publikacija obelodanja dejstvo, da je delo poleg ekonomske zavzelo tudi mesto politične in kulturne kategorije. (Za)kaj, kje in kdo dela ne vpliva samo na nacionalne in medevropske identitetne politike, ampak predvsem na sporazumevanje in nenazadnje tudi na samorazumevanje.
Humor dela razvija Mesto žensk v sodelovanju z galerijo Space iz Bratislave, Fundacijo Cure iz Sarajeva in iniciativo Kanak Attak iz Berlina
Razstava Humor Dela:
Serija fotografij umetnice Melanie Bonajo z naslovom So vsi klišeji resnični?
je zapis nepričakovanih odrskih situacij, ki brišejo meje med resničnim
in sanjskim. Umetnica se s pomočjo uveljavljenih žanrov (portret in
modna fotografija) poigrava z dejstvom, da si je materialnost nemogoče v
celoti podrediti, saj prihaja celo do odvisnosti, ki je usmerjena k
različnim objektom (ali orodjem). Te si podrejamo samo navidezno, v
resnici pa smo z njimi zasužnjeni – torej se mi podrejamo njim. Sodobno
obnašanje v potrošništvu, ko ima človek občutek, da je on ali ona
subjekt odločitve o izbiri, je primer še ene zablode, kajti sama možnost
izbire je tista, ki sploh sili v dejanje nakupa. Z izpostavljanjem
osebne bolečine in kolektivnih bremen Bonajo razgalja nasprotja
sodobnega načina življenja.
Anetta Mona Chisa in Lucia Tkacova s prostorsko instalacijo Zasebna zbirka II odgovarjata
na komodifikacijo umetnosti in skušata iztiriti monopol galerij, ki
narekujejo cene umetniških del, narekujejo vrednote umetniškega trga in
si jemljejo pravico biti razsodniki kakovosti. Chisa in Tkacova
prihajata iz vzhodne Evrope, regije s posttranzicijisko ekonomijo, ki je
zaznamovana z zahodnjaškimi vrednotami hegemonije in tržne
globalizacije. Odločili sta se razbiti kapitalistično umetniško
mašinerijo. »Po kosih« sta kradli iz znamenitih zasebnih galerij v
Parizu, Berlinu, Londonu, New Yorku in na Dunaju. Delo, zasnovano kot
piratska gesta (začasno in namerno razbitje obstoječe verige
umetnik-kurator-zbiratelj), spodkopava ortodoksnost kapitalističnega
trga in ustvarja avtonomno vrednostno cono.
Valie Export odgovarja na vprašanje »zakaj delo ni jelo« s serijo fotografij Homometer II
(1976). Umetnica je že zdavnaj ugotovila, da upodobitve, podobe ali
slike ne ustvarjamo zato, da bi z njimi izrazili imaginarno enost, ampak
predvsem zato da bi prikazali različnosti, drugačnosti in nasprotja.
Ontološka razlika med podobo, objektom in subjektom, je tista, ki
pravzaprav predstavlja spoj oziroma izhodišče. V dokumentaciji ulične
akcije se umetnica sprehaja po mestu, s hlebcem kruha obešenim na
trebuhu, s katerega si mimoidoči lahko režejo rezine. Umetniško delo ali
akcija je nadaljevanje njene raziskave On the Mythology of Civilizing
Process (O mitologiji civilizacijskega procesa) iz leta 1971, v kateri
se je ukvarjala predvsem z interpretacijo simbolov – zato njeno delo
govori tudi o psihološkem eksperimentu s simboli in vedénjem.
Protirasistična mreža Kanak Attak uporablja v večmedijski instalaciji Kako do Evrope zgodbe
o goljufijah, podlih prijemih in manipulacijah na ali o mejnih
prehodih. Z nekaj velikimi plakati, foto zgodbami in vprašalnikom se
glavna tema, s katero se ukvarja Kanak Attak, oblikuje v ključno
vprašanje »Kako?« in nadaljuje s provokacijami, kot so: kaj je danes še
lahko kritična umetniška praska, kako oblikovati učinkovit aktivizem,
kakšne so prednosti in pomanjkljivosti skupinske dinamike? Prvi odgovor
se zagotovo glasi: ňo integración in avtonomija migracij!
Skupina kpD (kleines postfordistisches Drama) v video
filmu na način ponovnega oživljanja oziroma rekonstrukcije obravnava
sindrom izgorelosti kot posledico »prisilnega« dela na več projektih
hkrati, pomanjkanja pravega prostega časa, nerednih plačil ipd. Osnova
za video projekt Kamera teče so bili dejanski intervjuji z
različnimi kulturnimi delavci, ki so obravnavali želje in perspektive
preobremenjenih in »zatrokiranih« posameznikov in potek njihovega
delavnika, ki postaja vse bolj gibljiv in v veliki meri avtonomen. Video
skozi različne subjektivne zgodbe in socialne perspektive prikaže, kje
in kako delavski čevlji najbolj žulijo.
Barbara Kapelj se je v poplavi »tujega hočemo,
svojega nimamo«, v času ko zasajamo kremplje v Zarine majčke za pet
evrov in slovenska tekstilna industrija masovno odpušča delavke, lotila
strastna
nostalgija po časih, ko je brskala po babičinih škatlah
polnih zvezkov in so se med »koloriranimi« obrazi slovenskih filmskih
div znašli tudi propagandno ekonomski oglasi. Sredi romantičnega sna so
se tam muzali ženski obrazi, ki so, namesto da bi podžigali k
telefoniranju, vabili k pranju, delu na njivi ali kuhanju. Interaktivna
animacija Tvoja ne obuja že davno pozabljenih ženskih obrazov, ampak predvsem ironizira ideološko interpretacijo dela žensk v (naši) zgodovini.
Na osnovi lastnih izkušenj umetnice brez formalne izobrazbe bo Jana Prepeluh z ulično akcijo čiščenja čevljev Pri tleh
ugotavljala, kakšen odnos do nematerialnega ali ročnega dela imajo
odtujeni in prezaposleni posamezniki v sodobni družbi, kjer se delo še
vedno povezuje s socialnim statusom. Umetnica želi raziskati predsodke,
poglede navzdol ali navzgor in kako ljudje razumejo oziroma vidijo delo
(na črno) v javnem prostoru.
V času festivala bo Prepeluh na
različnih lokacijah po mestu ponujala poseben servis čiščenja čevljev -
tudi za tiste, ki bodo prepričani, da gre zares. Saj navsezadnje tudi
gre – za čisto in zares. O vsem tem in še več – se bomo lahko prepričali
tudi v galeriji, kjer bo mogoče poslušati posnetke pogovorov med Jano
Prepeluh in strankami.
Pred Galerijo Škuc, ob četrtkih dopoldne pred parlamentom, 5.
oktober, 19.00 pred Cankarjevim domom in drugje po mestu, Ministrstvo za
obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve
Dr. Keka bo v času festivala izvajala
zobozdravstveno preventivo in kurativo, tako da bo pregledovala zobe in
zdravila manjše zobozdravstvene težave prekernim kulturnim delavkam in
delavcem. Dr. Keka »priporoča«: »V luči globalne objektivne in
subjektivne tehnologizacije subjekta, v samozavedanju multiplega telesa,
ki se zaveda svojega neobstoja, niti na nični ravni subjekta niti v
materialnem svetu skupine ljudi, ki čakajo na avtobus št. 142, in ne v
brezupnem produktu beleženja procesa čakanja na vrsto v hodniku
stomatološke klinike umetnik-zobozdravnik – ki je v resnici tisto tretje
– ne meni, da bi bilo iz začaranega kroga svojega delovanja-obstoja
bistveno odstraniti dejavnik kapitala in samo zabeleži proces-rezultat
te (ne)svoje (ne)proizvodnje.«
Prijave sprejemamo od 15. do
30. septembra na elektronskem naslovu workshop@cityofwomen.org ali
telefonsko na 040 548 154. Število mest brezplačne kurative in
preventive je omejeno.
Zdravljenje poteka: sobota 5. oktober, nedelja 6. oktober in sobota 13. oktober, od 15.00 do 19.00.
Gwendoline Robin: Kratka zgodba
Sredi otvoritve, med 21. in 22. uro, bo umetnica Gwendoline Robin, pridna piromanka, raztreščila glavni motor, trdi disk ali pa morda kar vse. Ne bojte se, tokrat ne bo šlo za vašo glavo!
Tatiana Bazzichelli: Roza omrežja taktičnih in igrivih strategij - predavanje
Že od leta 1980 so se v Italiji refleksije o seksualnosti in identiteti
oblikovale v network. To mrežo sestavlja več posameznikov in skupin, ki
zastavijo telo tako, da ga lahko uporabljajo za kritične teritorije,
potovanja čez meje in izven fiksiranih okvirov mišljenja. V tem pogledu
postane seksualnost odprt, igriv in radikalen komunikacijski kod, ki ne
temelji več na nasprotju spolov (ženska/moški), ampak je izraz gibljive
in lebdeče entitete, ki se manifestira v omrežjih in njihovih zapletenih
povezavah. Queer digitalne skupnosti in gender aktivisti z oponašanjem
hekerskih načinov kombiniranja in premetavanja programske in strojne
opreme v bolj kritično in vseobsegajočo tehnologijo rušijo rigidne
kulturne paradigme in ustvarjajo nove, vmesne kulturne cone.
Kolaborativni prerez ali kulturni kolaž združuje hekersko etiko,
politični aktivizem in neodvisno (spolno) kulturo.
Projekcije Humor dela - filmski in video program, sledi pogovor
Prikazali bomo video filme, ki jih bo izbrala mednarodna kuratorska
zasedba v sestavi Mesta žensk, Fundacije Cure, Kanak Attak in galerije
Space.
Izbirali bomo med artivističnimi videi v produkciji skupin ali iniciativ, kot so Girlswholikeporno (sexwork), Kanak TV (delo migrantov), Candida TV (post-tranzicija), Kassa Boys (delo kulturnikov) in Cure
(delo žensk v civilnih inciativah). Po projekcijah bo sledil pogovor,
ki bo skušal diagnosticirati lokalno situacijo in orisati skupine, ki so
najbolj izpostavljene.
NomadSPACE
je tovornjak–galerija, ki se bo
pripeljala iz Bratislave in v sebi skrivala umetniška dela na temo
humorja dela. Kje jo bo moč obiskati in kaj v njej videti/slišati – pa
naj do objave na spletni strani ostane presenečenje.
Produkcija in organizacija: SPACE projects | residency lab | store
V sodelovanju: Mesto žensk
Produkcija in organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Galerija Škuc in Slovenski etnografski muzej, Organizacija d.o.o.
S
pomočjo: Mestni muzej Ljubljana, Tehnični muzej Slovenije, Muzej
novejše zgodovine Ljubljana, NUK, Arhitekturni muzej Ljubljana,
Pokrajinski muzej Maribor, Gostilna Pri Pavli
Medijski sponzor: Mladina
Projekt so omogočili: EFC, Trimo Trebnje
