Kalipso

xx UPRIZORITEV xx PREMIERA

Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Jajce v kokoši, kokoš v jajcu.

Iz česa nastane umetniško delo? V tej predstavi
je odgovor na dlani, a vendar skrit. Skriva se v dveh zlatih jajčecih, ki
prepotujeta dolgo pot od komaj zaznavnega občutka v trebuhu do odrske
stvaritve. Plesalka v njej nagovarja nič manj kot vesoljno stvarstvo, rekoč:
»Dobrodošli na postaji Mir!«

Kalipso je neumnost. Kalipso je boginja. Kalipso je nočni bar
za samce vseh vrst. Kalipso postavlja nove horizonte zabavni industriji s
pomočjo ustvarjalne seksualnosti in vam zagotavlja: navaden pleh se lahko
spremeni v čisto zlato! Kalipso (orig. zvijačno, skrito) so individualni in
družbeni vzorci, ki se nevidno in skrito prenašajo tako v prostoru in času, kot
v življenju posameznice_ka.

Neumnost je vedno znova orodje elite; kdor
ne pozna zgodovine, ne ve, čemu se upira.

- Andreja
Kopač, Tina Valentan

Iz česa nastane umetniško delo? V tej predstavi je odgovor na
dlani, a vendar skrit. Skriva se v dveh zlatih jajčecih, ki prepotujeta dolgo
pot od komaj zaznavnega občutka v trebuhu do odrske stvaritve. Plesalka v njej
nagovarja nič manj kot vesoljno stvarstvo, rekoč: »Dobrodošli na postaji Mir!«

Kalipso Tine Valentan
ni iz Homerja, je pa – tako kot nesmrtna nimfa Kalipso – iz samotne dežele
senc. Moč črpa iz črnine svojega notranjega vesolja, ki se previdno izoblikuje
v gib in glas ter se nerada prezgodaj razkrije očem smrtnikov. Z mitološko
Kalipso jo tako druži predvsem ime: καλύπτω
(kalyptō) je grški izraz za
pokrivanje ali zakrivanje, v prenesenem pomenu pa prikrivanje: zvijačnost, a
tudi zaščito. Skrb zase.

Kalipso
in Kalipso: zapeljivki, obdani s simboli izobilja. Svoje bogastvo razdajata z
velikodušnostjo tistih, ki nimajo ničesar razen zavedanja, da se iz zlatega
jajca – preden ga stremo – lahko izvali karkoli. Vse možnosti so odprte. Toda Kalipso Tine Valentan se mora po sili
razmer odločiti za eno samo pot, še preden razbije jajce. Bo iz njega prišel
umetniški ali biološki čudež? Predstava ali otrok? V njeni podobi sveta vsaka
celica vsebuje ves kozmos in vse je povezano, drevo, dinozaver in človek, zato
se ustvarjanje in materinstvo ne izključujeta. Toda v svetu, v katerem živi, ni
denarja za oboje. Ni prostora za mnogoterost, po kateri z užitkom vijuga Kalipso: vesoljka, plesalka,
kozmonavtka, pop zvezda, kokoška in mistična vizionarka v enem.

Od tod bolečina in renčanje. Prikrivanje, kajti v tako sploščenem
svetu smeš biti samo eno. Zdi se, da celo čarobna moč zlatih jajčec odpove. Naj
jih Kalipso še tako čuva in greje,
ostajajo nema. Samozadostna. Zaman skuša obuditi staro mitopoetsko podobo sveta
kot kozmičnega jajca, v katerem se vse
začne in konča in v katerem je resnično dovolj prostora za vse. Tukaj in zdaj
se mora Kalipso iz boginje spremeniti
v pop zvezdo, vse svoje razsežnosti pa stlačiti v eksotičen klobuk. Kot sodobna
Carmen Miranda, ki je kalipso in sambo zamenjala za sintetične ritme, poplesuje
in se bolj iz navade kot želje nesramno spogleduje s publiko, ki je vse to že
videla, a ji zato ni nič manj nerodno.

Da bi bila mera polna, Kalipso zlati jajčeci s svojih oči preloži naravnost na jajčnike in
se iz vesoljke-kozmonavtke na postaji Mir spremeni v navadno zemljanko,
obsojeno na biologijo. Toda preden kot njene/njeni gostje razočarano
zavzdihnemo, se velja ozreti nazaj in naprej ter si zapomniti, od kod so
pripotovala zlata jajčeca in kam se odpravljajo. Ali jajčniki res vodijo Kalipso, ali pa jih nemara usmerja ona?
Je to ujetništvo ali svoboda? Da ni oboje hkrati? Mistiki kimajo. Baročni
pesnik Angel Silezij bi se morda vprašal, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, in
kar sam odgovoril: »Jajce v kokoši, kokoš v jajcu«. Ni si težko predstavljati,
da bi mu Kalipso v plesni dvorani
Miru veselo nazdravila z jajčnim likerjem in z ekstravagantnim klobukom na
glavi vzkliknila: »Naj živijo tutti frutti!«

- Tea Hvala

Avtorica in izvajalka: Tina Valentan
Avtor glasbe
in zunanje oko: Tian Rotteveel
Dramaturginja: Aleksandra Blagojević
Umetniško
usmerjanje: Snježana Premuš
Kostumografka: Urška Recer
Oblikovalka luči: Urška Vohar
Teoretska refleksija: Tea Hvala
Izvršna producentka: Amela Meštrovac

Produkcija:
Mesto žensk, Društvo za promocijo žensk v kulturi
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Plesna Izba Maribor

Projekt sofinancira: Mestna občina Ljubljana
S
pomočjo: Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zavod Maska

Posebne zahvale: Luka Martin Škof, Borut Bučinel, Andreja
Kopač, Vesna Juvan, Nina Meško, Zavod za kulturo, turizem in šport Murska
Sobota

Predpremiera v okviru Festivala Performa & Platforma 2016. Premiera v Plesnem Teatru Ljubljana.

2017
8. september / ART Kriterion / v okviru festivala PitchWise, Sarajevo, BIH
21. oktober / Plesni forum Celje
18. november / Layerjeva hiša Kranj
24. november / GT22 Maribor

2016
3. september / Mali oder SNG, Maribor / v okviru Festivala Performa & Platforma 2016
14., 15., 16. september / Plesni Teater Ljubljana
11. oktober / Plesni Teater Ljubljana / v okviru 22. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti - Mesto žensk

Umetnice in sodelujoče

Tina Valentan

Foto galerija

Video

Calypso

TINA VALENTAN

xx CONNECTIONS BETWEEN FRAGMENTED HI/STORIES

Slovenia / 2016 / 60'
Performance

What is an artwork made of? In this performance the answer is obvious but hidden. It is hidden in two golden eggs that travel a long way from barely perceived feeling in the womb to the staged performance. In it, the dancer addresses nothing less than all creation saying: “Welcome to the Peace space station!”

Calypso by Tina Valentan isn’t from Homer yet it is – the same as the immortal nymph Calypso – from a solitary land of shadows. It draws strength from the blackness of its inner universe which carefully forms into a movement and voice and reluctantly reveals herself to the mortals too soon. What she shares with the mythological Calypso is mainly the name: καλύπτω (kalyptō) is a Greek word for covering or concealing and in the figurative meaning hiding, deceiving but also protection. The care of the self.

Calypso and Calypso: two seducers surrounded by symbols of opulence. They give away their wealth with the generosity of those who have nothing but the awareness that before we break it anything can hatch from the golden egg. All possibilities are open. But Tina Valentan’s Calypso is compelled to choose only one way before breaking the egg. What will come out of it: an artistic or biological miracle? A performance or a child? In her picture of the world, every cell holds the entire cosmos and everything is connected, a tree, a dinosaur and a human – therefore creativity and art and motherhood are not mutually exclusive. But in the world she lives in there is not enough money for both. There’s no place for the diversity that Calypso takes immense pleasure in: an astronaut, a dancer, a cosmonaut, a pop star, a bimbo and mystical visionary all in one.

This is the origin of pain and snarling. Disguising because you can only pick one in such a flattened world. It appears that even the magical power of the golden eggs fails. No matter how Calypso protects and hatches them, they remain speechless. Selfsufficient. She tries in vain to revive the ancient mythopoetic picture of the world as a cosmic egg where everything begins and ends, and where there’s truly plenty of room for everybody. Here and now, Calypso has to transform from a goddess into a pop star, and stuff all her dimensions into an exotic hat. Like a contemporary Carmen Miranda who traded calypso and samba for synthetic rhythms, she dances around and more out of a habit than desire she impertinently flirts with the audience which despite seeing it all still feels embarrassed.

To make matters worse, Calypso removes golden eggs from her eyes from where they move directly to the ovaries and converts from an astronaut-cosmonaut at the Mir space station into an ordinary mortal condemned to biology. But before we sigh in disappointment as her guests, we should look back and forth and remember where the golden eggs came from and where they are going. Do ovaries really direct Calypsoor could it be that she directs them? Is this captivity or freedom? What about both at the same time? Mystics nod assent. Baroque poet Angelus Silesius might have wondered which came first, the chicken or the egg, and gave an answer himself: “The egg in the chicken, and the chicken in the egg.” It is not difficult to imagine that in the Peace dance hall, Calypso would cheerfully propose him a toast with egg liqueur and with an extravagant hat on her head call out: “Long live tutti frutti!”

Tea Hvala

Author and Performer: Tina Valentan
Music and outside eye: Tian Rotteveel
Dramaturg: Aleksandra Blagojević
Artistic advisory: Snježana Premuš
Theoretical reflection: Tea Hvala
Costume Designer: Urška Recer
Light Designer: Urška Vohar
Producer: Amela Meštrovac

Production: Mesto žensk
Coproduction: Dance Theatre Ljubljana, Maribor Dance Room
With Support by: Public Fund for Cultural Activities of RS, Maska Institute

Special thanks to: Luka Martin Škof, Borut Bučinel, Andreja Kopač, Vesna Juvan, Nina Meško, Teja Reba, Institute for Culture, Tourism and Sport Murska Sobota.