Kolaži - Ročno delo z besedami

Kolaži Svetlane Slapšak so očitno sekundarni produkt ustvarjalke, ki
uživa v kombiniranju besed tako močno, da so ji včasih nujne tudi barve. Z
izbiro skromne in nepretenciozne tehnike kolaža, ki jo ima za adekvatno
amaterju/ otroku, z vmeščanjem svoje kreativnosti v “skrivnostnost kuhinje
popoldan”, se igra z ideološko neposrednostjo te tehnike, s propagandnimi
možnostmi. Toda namesto jasnega sporočila so kolaži Svetlane Slapšak zavajanje
na lažne poti in napačna tolmačenja, v katerih je hlinjena naivnost samo
začetna past. Gledalec se počasi vpeljuje v svet tveganih zasukov, ironičnih
skokov, pokaže se mu, koliko pozornosti se pravzaprav zahteva od njega, da bi
se od njega naposled pričakovalo ravno to, česar ni pričakoval - avtoriteta
znanja. Kolaži Svetlane Slapšak namesto transformacije vsakdanjih objektov v
nevsakdanje, v običajne pretvarjajo neobičajne: simbolne, prestižne, umetniške,
težko razumljive tekste, formule za dobro informirane. V njenih kolažih je
mogoče jasno brati dva tipa organiziranja prostora. V prvem se načrti in sheme
tlorisa (arheoloških izkopanin, mest, zemljevidov) kombinirajo z navpičnimi
ploskvami; tako tloris gledališča v Epidavru postaja polkrog plamtečega Sonca
za imaginarni horizont, neznana atenska hiša pa del prizorišča apoteoze poezije, upodobljene
v naivnem liku z grškega ročnega dela. V drugem konstruira imaginarne pokrajine
in interiere, gledališke škatlje ali okvirje, ki se pretapljajo, in v tej
zaprtosti producira melanholične pomene. Kultura in spol in pa verjetno najbolj
melahholična človekova invencija - narava, se na teh kolažih pojavljajo v
svojih ultimativnih, ironičnih hipostazah.