Zrcalo časa

Vse hitrejše napredovanje tehnologije in tehnološkega
razvoja od začetkov industrializacije do danes nas sili, da vedno znova
preizprašujemo naše razumevanje ključnih pojmov, kot so čas, zgodovina in
umetnost. Za Aristotela je bil čas le število gibanj glede na preteklost in
prihodnost, v sodobnem svetu realne in virtualne resničnosti, v času
absolutne hitrosti, pa postaja veliko bolj kompleksna dimenzija, ki včasih
presega človeški nadzor ali celo predstavo ter spreminja njegovo razumevanje. Tako
Paul Virilio v knjigi Hitrost
osvoboditve ugotavlja, da sedanji svetovni čas, razpotegnjen na razsežnosti
svetovnega prostora, pripelje na naše ekrane drugačen režim časovnosti, ki ne
reproducira niti kronografskega zaporedja številčnice naših ur niti kronološkega
zaporedja zgodovine. Sedanjost se nam konstantno izmika,
kajti kaže se le kot ekspozicija dogodkov, ki se odvijajo s svetlobno
hitrostjo. Konstantno spreminjanje družbenega in političnega okolja, nenehno
prepletanje relacij realnega in virtualnega, razsežnosti časa in prostora,
konec koncev tudi razsežnosti človekovega telesa, družbenih vlog ter vprašanj
identitet in spola, neizogibno vplivajo na konstrukcijo vsakdanjika tako
posameznice/ka kot tudi družbe v celoti.

Pojmovanje časa v sodobni družbi
je torej kompleksno vprašanje, ki zadeva vse, kar obstaja, vse, kar je bilo, in
vse, kar bo. Zato so izhodišča pri snovanju mednarodne skupinske razstave Zrcalo časa neizogibno omejena ter
osredotočena na teme –nekatere specifično ženske, druge bolj univerzalne –, ki
problematizirajo tako osebne kot družbene in zgodovinske refleksije na
vprašanja, ki jih lahko opazujemo skozi prizmo časa. V nekaterih delih se
v središče pozornosti umešča žensko telo, podvrženo nenehnim fizičnim in
fiziološkim spremembam, ki se dotikajo intimnega preizpraševanja lastnega
odnosa do telesa, njegovih domnevnih pomanjkljivosti in »napak«, kot tudi
fenomena staranja in minljivosti življenja. Torej – kako se pripraviti za
starost? Kako se soočiti s staranjem v družbi, ki je obsedena z večno
mladostjo? Zakaj smo ženske podvržene strogim estetskim normam, ki narekujejo
brezhiben oziroma popoln videz kot ultimat predstavnicam vseh generacij,
vključno v zreli življenjski dobi? Zakaj so telesne transformacije, ki jih
prinaša staranje, tabuizirane in nezaželene? To je le nekaj vprašanj, ki smo
jih postavili v ospredje.

Poleg tega so nas zanimale teme,
ki se nanašajo na sistem družbenih vrednot, iz katerih lahko razberemo globoko
zasidranost mizoginije, pa tudi tiste, ki raziskujejo učinke diskriminatornega
mišljenja tako iz družbenega kot tudi socialno-ekonomskega zornega
kota. Kot na primer: zakaj zavarovalnice ženskam prisodijo manjšo pokojnino kot
moškim? Kakšni so mehanizmi ponižanja in razvrednotenja žensk? Zanimala so nas
umetniška dela, ki se zoperstavljajo omenjenim družbenim normam, dela, ki jih
zaznamujejo refleksije lastnih izkušenj soočanja s časom, osebne poetike in
avtobiografski zapisi, vse do družbeno kritičnih del, ki pod lupo vzamejo
primere prikrite ali odkrite zakoreninjenosti diskriminacij na osnovi spola in
starosti. (Mara Vujić)

PROGRAM V GALERIJI
ŠKUC

Četrtek, 4. oktober
20.00 / Otvoritev mednarodne skupinske razstave Zrcalo časa, kuratorica Mara Vujić/ Rocío Boliver: Čas mineva
Nicola Canavan: Sladkogrenko (Bittersweet)

Vlasta Delimar: Pripravljanje za starost (Pripremanje za starost)
Elena Fajt: Kazen brez zločina
Fokus Grupa: Citati.Plakati (Citati.Plakate)
Barbara Hammer: Konj ni metafora (A Horse Is Not a Metaphor), Potapljačice z otoka Jeju-Do (Diving Women of Jeju-Do)
Martine Neddam: Turkmenbaši, moja ljubezen (Turkmenbashi, mon amour)
Marija
Mojca Pungerčar: Tablice smrtnosti, Socialdress servis
Marta Vergonyós: Prenašanja (Transmissions)
20.30 / Lilibeth Cuenca Rasmussen / Afganistanski
hrt (Afghan Hound), performans
21.30 / Nicola Canavan / Grenkosladko
(Bittersweet), performans